- 2018 ‒ Ministrstvo za kulturo
- 2019 ‒ častno pokroviteljstvo predsednika države.
- 2020 ‒ častno pokroviteljstvo gospoda Marjana Šarca v času predsedovanja.
- 2020 ‒ Zavod republike Slovenije za šolstvo
- 2020 ‒ Ministrstvo za kulturo
- Peter Amaletti
- Dušica Kunaver
Peter Amalleti
Petje
Petje ni le tvorjenje in oblikovanje glasu, napenjanje mišic in pljuč, temveč tudi zelo posebno in blagodejno stanje duha. Pevec tudi postane eno s pesmijo, ki jo poje, pravzaprav sam postane pesem. In kakor pri zdravilni meditaciji se pevec zaveda svojega diha, poglablja vdih in podaljšuje izdih, obenem pa iz pljuč odstrani ves nečisti in obrabljeni zrak, tresljaji lobanje pa tudi očistijo možgansko tekočino vseh nečistoč. Kakor smeh je torej zdravilno tudi petje. In enako kot je tudi smeh v dobri družbi še bolj prešeren, tako je tudi skupinsko petje odlično sredstvo vzajemnega usklajevanja diha, duha in notranjega ravnovesja pevcev. Ušesu prijetna glasba je vselej zdravilna za njene poslušalce, dejavno petje pa še toliko bolj, in to ne le za pevca samega, temveč tudi za družbo v celoti. In to velja za vsako družbo na tem svetu, za našo slovensko pa še toliko bolj.
Velik del našega čudovitega starodavnega ljudskega izročila predstavljajo prav neštete naše ljudske pesmi, zborovske petje je bilo v naši preteklosti vselej zelo pomembno, vdajalo pa se mu je celotna skupnost. Tudi noben naš praznik ni nikoli minil brez petja. Zato je Mateina pobuda še posebej dragocena in pomembna. Tudi naše petje, brez katerega ni praznika, si namreč zasluži svoj lasten praznik, ki bo v našem sodobnem času, v katerem v glasbi sicer uživamo na nešteto načinov, vsaj za en dan v nedrja naših skupnosti vrnil to starodavno petje iz srca in ga obudil.
Zatorej, kdor ima še pesem v svojem srcu, naj se nam pridruži pri tem drugem letnem praznovanju in prazniku petja!
Peter Amalietti
Dušica Kunaver
SLOVENSKA LJUDSKA PESEM – SPREMLJEVALKA ŽIVLJENJA
Slovenska pesem je spremljala našega človeka skozi trdo zgodovino, ko je bilo treba živeti in preživeti tisoč let tuje oblasti, tristo let Turkov, štiri stoletja kmečkih puntov, lakote, vojne in še marsikaj. Naš človek je prinesel deset tisoče pesmi skozi vsa ta trda stoletja. Pel je v veselju in žalosti, ob delu in prazniku, ob svatbi in pogrebu.
V dolgih zimskih večerih ob preji in tkanju, ob ribanju repe in luščenju fižola, je domača pesem spreminjala delo v prijetno druženje. V predpustnem času je pesem veselo ukala po vasi in spremljala svatovske sprevode. Pesem je nato pomagala klicati in priklicati pomlad, a ko je vesela vigred prišla, je slovenski fant zapel žalostno pesem dekletu v slovo in v pozdrav domačemu kraju. Prišel je njegov čas. Odhajal je k vojakom, v boje za koristi tujega cesarja. A zemlja na domačih poljih je medtem klicala k oranju in sejanju in že je slovesna jurjevska in kresna pesem naznanjala visoko poletje. Izpod vaške lipe ali od vaškega vodnjaka je tedaj vsak večer donela po vasi prelepa fantovska pesem. Dekle za oknom je tiho prisluhnilo tej fantovski pesmi, mlada mati pa je medtem s pesmijo uspavala otroka v zibelki, a naslednje jutro se je pridružila koscem in žanjicam, ki jih je družila pesem v ritmu kose in srpa.
Ko je bila letina pod streho in novo vino v kleti je napočil čas za razigrano in šaljivo pesem, a že so dnevi postajali vse krajši in noči vse daljše. Temne, mrzle dni ob koncu leta pa razveseljujejo svetli prazniki in svetla praznična pesem. Od hiše do hiše so nekdaj po vasi hodili koledniki in pred vsako hišo zapeli pesem, ki je voščila, da bi v prihodnjem letu spet rodilo žitno polje in vinske trte.
Vso to stoletno zgodbo slovenske ljudske pesmi v današnjih dneh poskuša prevpiti glasna moderna popevka, a upajmo, da bo kljub temu domača pesem živela naprej in nosila svoje sporočilo in poslanstvo prihodnjim rodovom.
Dan, ki naj bi s pesmijo družil naše ljudi v domovini, v zamejstvu in po svetu, je prijazna priložnost, ki druži, razveseljuje in utrjuje vezi in pripadnost narodu, ki je po tisoč letih od legendarne Karantanije spet dobil svojo državo.
Dušica Kunaver
